Delodajalci, katerih zaposleni ročno premeščajo bremena, morajo zagotoviti, da so njihovi ukrepi skladni z novo zakonodajo.
Z začetkom avgusta je začel veljati pravilnik o varovanju zdravja in varnosti delavcev pri ročnem premeščanju bremen. Po prehodnem obdobju enega leta so zdaj obvezni ukrepi za varstvo zdravja delavcev, ki pri svojem delu ročno premeščajo bremena in so zaradi tega izpostavljeni tveganju za kostno-mišična obolenja in poškodbe.
Pravilnik definira ročno premeščanje bremen kot vsako dejavnost, ki vključuje dviganje, prenašanje, spuščanje, potiskanje, vlečenje ali premikanje bremen z uporabo človeške sile. Sem spadajo tudi podpiranje, držanje in ponavljajoči se gibi, ki zaradi svojih značilnosti ali neustreznih ergonomskih pogojev predstavljajo tveganje za nastanek kostno-mišičnih obolenj. Ta obolenja zajemajo bolezni ali poškodbe mišic, sklepov, kit, vezi, živcev ali žil, ki nastanejo zaradi ročnega premeščanja bremen.
Pravilnik zahteva, da delodajalci posodabljajo delovna mesta glede na tehnični in tehnološki napredek ter da ročno premeščanje bremen nadomeščajo z ustrezno delovno opremo in pripomočki, kot so dvižna sredstva. Uporaba teh pripomočkov je obvezna, kadar je stopnja obremenitve visoka, saj ta oprema pomaga pri preprečevanju kostno-mišičnih obolenj. Med pripomočki, ki jih pravilnik omenja, so dvigala, žerjavi, dvižni trakovi, platformni vozički, škarjaste platforme, viličarji, hidravlična dvigala, manipulatorji, električni stopniščni vozički, paletniki in eksoskeleti.
Če se ročnemu premeščanju bremen ni mogoče izogniti, mora delodajalec zagotoviti varnost z ustreznimi organizacijskimi, kadrovskimi in tehničnimi ukrepi ter opremo, ki omogoča varno delo.
Pred začetkom dela je treba oceniti varnostne in zdravstvene pogoje, analizirati dejavnike tveganja ter sprejeti ukrepe za zmanjšanje tveganja za kostno-mišična obolenja. Ocena tveganja mora upoštevati specifične pogoje delovnega okolja in naravo dela.
Ni treba, da se ocena tveganja opravi za vsa delovna mesta. Najprej je treba odgovoriti na vprašanje, ali na določenem delovnem mestu prihaja do ročnega premeščanja bremen, ki bi lahko povzročilo kostno-mišična obolenja. Če tveganje ne obstaja, ocena tveganja ni potrebna. Presejalni test je orodje, ki omogoča delodajalcu, da oceni, ali je treba izvesti poglobljeno oceno tveganja za določeno delo ali ne.
Test se lahko izvede na obrazcu iz pravilnika ali z uporabo primerljive metode. Če presejalni test doseže dve točki ali več, je treba izvesti poglobljeno oceno tveganja po metodi, navedeni v pravilniku.
Priloga 1 pravilnika je zasnovana kot kontrolni seznam za prepoznavanje dejavnikov tveganja. Delodajalci morajo pregledati delovne procese in po potrebi opraviti meritve, da prepoznajo dejavnike tveganja. Tipične naloge, za katere je potrebna poglobljena ocena tveganja, vključujejo natovarjanje, raztovarjanje, zlaganje, ročno vleko in potiskanje bremen.
Če presejalni test prikaže več kot dve točki, je potrebno oceniti tveganje za nastanek kostno-mišičnih obolenj. Pri tem se lahko uporabi metoda iz pravilnika ali katera koli druga primerljiva metoda. Če so v podjetju že uporabljene mednarodno priznane metode za ocenjevanje tveganj, jih lahko podjetje uporablja še naprej. Pomembno je, da se ocenjevanje tveganj izvaja za vsako specifično opravilo v okviru posameznega delovnega mesta.
Na podlagi ocene tveganja se delovna mesta razvrstijo v štiri stopnje tveganja:
1. Prva stopnja tveganja označuje nizko obremenitev, kjer ukrepi običajno niso potrebni.
2. Druga stopnja tveganja pomeni rahlo povečano obremenitev, kjer je treba prilagoditi delovno mesto in izdelati načrt preventivnih ukrepov, zlasti za delavce z zdravstvenimi omejitvami.
3. Tretja stopnja tveganja zahteva hitre prilagoditve delovnega mesta in dodatne ukrepe za zmanjšanje obremenitev.
4. Četrta stopnja tveganja pomeni visoko obremenitev, kjer so nujne takojšnje prilagoditve delovnega mesta in izdelava načrta preventivnih ukrepov.
S preprostimi ukrepi je mogoče znižati stopnjo tveganja, na primer z zamenjavo okvarjene opreme. Zbornica med ukrepi navaja reorganizacijo dela, zmanjševanje teže tovora, uporabo dvižnih pripomočkov, zagotavljanje ustreznega počitka, izmenjavo delovnih mest in usposabljanje delavcev.
Ocena tveganja mora vsebovati podatke o uporabljeni metodi ocenjevanja, ugotovljenih dejavnikih tveganja, rezultatih meritev, ocenjeni stopnji tveganja in predlaganih ukrepih. Po izvedbi ocene je treba njeno učinkovitost redno preverjati in jo po potrebi posodabljati.
Od 1. avgusta dalje smejo delavci ročno premeščati bremena le na podlagi ocene tveganja. Pri tem je treba upoštevati delavčeve zdravstvene zmožnosti, nositi ustrezna oblačila in obutev ter imeti ustrezno znanje za varno premeščanje bremen. Usposabljanje delavcev je treba po potrebi nadgraditi.
Posebno pozornost je treba nameniti nosečim delavkam, ki ne smejo dvigovati bremen, težjih od petih kilogramov, ali uporabljati sile, večje od 50 newtonov.
Obrtno-podjetniška zbornica (OZS) opozarja, da bo novi pravilnik prizadel številne panoge, zlasti trgovino, gradbeništvo in vrtnarstvo. Za mala podjetja bo pravilnik predstavljal administrativni in finančni izziv. Letos bodo inšpektorji delovali predvsem svetovalno, usmerjene akcije nadzora pa se pričakujejo v prihodnjem letu.
