Zaposlitev za krajši delovni čas je možnost, za katero se posamezniki odločajo zaradi različnih življenjskih okoliščin. Nekaterim omogoča lažje usklajevanje službenih in družinskih obveznosti, drugim predstavlja priložnost za postopno vključevanje na trg dela ali večjo prilagodljivost pri organizaciji vsakdana.
Kljub krajšemu delovniku pa zaposleni ohranijo številne pravice iz delovnega razmerja. Pomembno je razumeti, katere pravice jim pripadajo v celoti, katere sorazmerno opravljenemu delovnemu času in v katerih primerih veljajo posebna pravila.
Zaposlitev za krajši delovni čas
O zaposlitvi za krajši delovni čas govorimo, kadar zaposleni opravlja delo manj ur, kot znaša polni delovni čas pri delodajalcu. Če polni delovnik obsega 40 ur tedensko, je lahko zaposleni na primer zaposlen za 20, 25 ali 30 ur na teden. Takšna zaposlitev mora biti ustrezno določena v pogodbi o zaposlitvi, kjer so opredeljeni trajanje in razporeditev delovnega časa, plačilo ter druge pravice in obveznosti. Zaposleni s krajšim delovnim časom imajo praviloma enake vrste pravic kot zaposleni s polnim delovnim časom, vendar se nekatere uveljavljajo sorazmerno obsegu zaposlitve. Pri tem obstajajo tudi zakonsko določene izjeme.
Plačilo za delo in minimalna plača
Zaposlenemu, ki dela krajši delovni čas, pripada plačilo glede na dogovorjeni obseg dela. Če je zaposlen za polovico polnega delovnega časa, mu praviloma pripada sorazmerni del plače, ki bi jo prejel za polni delovni čas na primerljivem delovnem mestu. Enako velja za minimalno plačo. Zaposlenemu, ki dela 20 ur tedensko pri delodajalcu s 40-urnim polnim delovnikom, praviloma pripada najmanj polovica zakonsko določene minimalne plače za opravljeno delo. Poleg osnovne plače je lahko upravičen tudi do dodatkov, kot so dodatek za delovno dobo, nočno delo, delo ob nedeljah in praznikih ter drugi dodatki, kadar so izpolnjeni pogoji za njihovo izplačilo.
Pravica do letnega dopusta
Ena izmed pogostih zmot je prepričanje, da zaposlenim s krajšim delovnim časom pripada manj dni letnega dopusta. Zakon o delovnih razmerjih določa, da minimalni letni dopust ne sme biti krajši od štirih tednov, ne glede na to, ali je zaposleni zaposlen za polni ali krajši delovni čas.
Pri določanju števila dni letnega dopusta je pomembna razporeditev delovnih dni v tednu:
Posamezen dan dopusta pokriva delovno obveznost, ki bi jo zaposleni na ta dan sicer opravil. Če zaposleni dela štiri ure dnevno, dan dopusta praviloma pomeni štiri ure odsotnosti z dela. Pri tem je treba upoštevati tudi morebitne dodatne dni dopusta, ki zaposlenemu pripadajo na podlagi zakonodaje ali kolektivne pogodbe.
Regres za letni dopust
Pravica do regresa pripada tudi zaposlenim, ki opravljajo delo za krajši delovni čas. Njegova višina je praviloma sorazmerna obsegu zaposlitve. Če je zaposleni zaposlen za polovico polnega delovnega časa in je pri delodajalcu zaposlen celo koledarsko leto, mu praviloma pripada najmanj polovica zakonsko določenega minimalnega regresa. Pomembno pa je poznati izjeme. Zaposleni, ki delajo krajši delovni čas na podlagi posebnih predpisov, na primer zaradi starševskega varstva, invalidnosti ali zdravstvenih razlogov, so lahko upravičeni do celotnega regresa za letni dopust. Pri obračunu je zato treba upoštevati razlog za krajši delovni čas, trajanje zaposlitve in veljavne predpise.
Povračilo stroškov prehrane in prevoza
Zaposleni s krajšim delovnim časom so upravičeni tudi do povračila stroškov, povezanih z delom, če izpolnjujejo predpisane pogoje. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela je praviloma povezano z dejanskimi prihodi na delo, ne zgolj s številom opravljenih ur. Če zaposleni prihaja na delo pet dni na teden, je treba pri obračunu upoštevati njegove dejanske prihode in pravila, ki veljajo pri delodajalcu. Pri povračilu stroškov prehrane med delom pa je pomembna predvsem dolžina dnevne prisotnosti. Pogoji in višina povračila so podrobneje urejeni v veljavnih kolektivnih pogodbah oziroma drugih ustreznih pravnih podlagah. Zato krajši delovni čas ne pomeni nujno, da zaposleni prejme sorazmerno manjše povračilo vseh stroškov.
Odmori, počitek in delovni čas
Tudi zaposleni s krajšim delovnim časom imajo pravico do odmora med delom, kadar so izpolnjeni zakonski pogoji. Če zaposleni dela najmanj štiri ure dnevno, mu pripada odmor v sorazmerju s časom, prebitim na delu. Pri štiriurnem delovniku tako praviloma pripada 15 minut odmora, če se upošteva običajni osemurni polni delovnik. Poleg tega imajo zaposleni pravico do dnevnega in tedenskega počitka v skladu z zakonodajo. Delodajalec mora spoštovati tudi dogovorjeno razporeditev delovnega časa. Delo preko pogodbeno določenega krajšega delovnika je dovoljeno le ob upoštevanju zakonskih pravil in ustreznih pogodbenih določil.
Bolniška odsotnost in socialna varnost
Zaposleni za krajši delovni čas so vključeni v obvezna socialna zavarovanja in imajo ob izpolnjevanju predpisanih pogojev pravico do nadomestila plače med bolniško odsotnostjo. Višina nadomestila je odvisna od zakonsko določene osnove, razloga odsotnosti in drugih okoliščin. Pri običajni zaposlitvi za krajši delovni čas se nadomestilo nanaša na delovno obveznost zaposlenega. Posebna pravila veljajo za zaposlene, ki delajo krajši delovni čas na podlagi predpisov o starševskem varstvu, invalidskem ali zdravstvenem zavarovanju. V teh primerih so lahko pravice iz socialnega zavarovanja urejene drugače kot pri običajni zaposlitvi za krajši delovni čas.
Krajši delovni čas kot možnost usklajevanja obveznosti
Zaposlitev za krajši delovni čas lahko zaposlenim omogoča boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. Primerna je lahko za starše, posameznike, ki se izobražujejo, ali zaposlene, ki zaradi osebnih okoliščin ne želijo oziroma ne morejo opravljati dela v polnem obsegu. Tudi za delodajalce lahko takšna oblika zaposlovanja predstavlja prednost, predvsem kadar potrebujejo dodatno pomoč le v določenem delu dneva ali pri opravljanju posameznih nalog. Pomembno je, da so pričakovanja obeh strani jasno določena ter da je organizacija delovnega časa prilagojena dejanskim potrebam podjetja in zaposlenega.
Najpomembnejše pravice zaposlenih s krajšim delovnim časom
Pri zaposlitvi za krajši delovni čas je pomembno poznati predvsem naslednje pravice:
Poznavanje pravic za urejeno delovno razmerje
Delo za krajši delovni čas ne pomeni, da ima zaposleni bistveno manj pravic kot zaposleni s polnim delovnikom. Številne pravice ostajajo enake, nekatere pa se prilagodijo obsegu zaposlitve oziroma razlogom za krajši delovni čas. Za zaposlene je pomembno, da pred podpisom pogodbe preverijo dogovorjeni delovni čas, višino plačila, pravico do dopusta, regresa in drugih prejemkov. Delodajalci pa morajo poskrbeti, da so pravice ustrezno urejene in da se pri obračunu plač ter organizaciji dela upoštevajo veljavna zakonodaja in kolektivne pogodbe. Jasno določeni pogoji zaposlitve in poznavanje pravic so pomemben temelj dobrega sodelovanja med zaposlenim in delodajalcem.
Preverite aktualna prosta delovna mesta in poiščite priložnost, ki ustreza vašim željam in izkušnjam.
