Po predlogu ministrstva za finance naj bi se s 1. julijem 2022 zaradi podražitev goriv neobdavčeno nadomestilo stroškov prevoza na delo zvišalo z 0,18 evra na 0,21 evra na kilometer.
Pravico do povračila stroškov ureja delovnopravna zakonodaja. Delavec ima pravico do povračila stroškov na način in v višini, določeni s kolektivno pogodbo dejavnosti, podjetniško kolektivno pogodbo, internim aktom delodajalca ali pogodbo o zaposlitvi. Če je pravica določena drugače na podlagi posamičnih aktov delovnopravnega prava, ima delavec pravico do povračila stroškov v obsegu, ki je zanj najugodnejši.
Davčna zakonodaja nikoli ne določa pravic delavcev, temveč le ureja obdavčitev te pravice. Neobdavčeno višino nadomestila stroškov prevoza na delo in z dela ureja Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba), ki v 3. členu navaja:
(1) Povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja do višine 0,18 eura za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela za vsak dan prisotnosti na delu, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od delojemalčevega običajnega prebivališča.
(2) Če je znesek, izračunan po prejšnjem odstavku za posamezni mesec nižji od 140,00 eurov, se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja pod pogoji iz prejšnjega odstavka ne všteva povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini 140 eurov mesečno.
(3) Mesto opravljanja dela po tej uredbi je mesto, kjer se delo opravlja oziroma se začne opravljati. Običajno prebivališče po tej uredbi je prebivališče delojemalca, ki je najbližje mestu opravljanja dela. Drugo prebivališče delojemalca je običajno prebivališče po tej uredbi le, če se delojemalec od tam vsaj štirikrat tedensko vozi na mesto opravljanja dela.
(4) Za določanje oddaljenosti v skladu s tem členom se upoštevajo najkrajše običajne cestne povezave.
(5) Če ima delojemalec pravico do uporabe službenega vozila za privatne namene in mu delodajalec za tako uporabo službenega vozila zagotovi tudi gorivo, se povračilo stroškov za prevoz na delo všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja.
V skladu s 130. členom ZDR-1 je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti nadomestilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. ZDR-1 ne ureja načina in višine nadomestil, ampak se sklicuje na ureditev v kolektivnih pogodbah. Podzakonski akt nikoli ni bil sprejet, zato za delodajalce, ki jih ne zavezuje kolektivna pogodba dejavnosti velja, da način in višino povračil stroškov uredijo v internem aktu.
Večina kolektivnih pogodb določa, da ima delavec pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v določenem odstotku najcenejšega javnega prevoza za vsak dan prisotnosti na delu, če je delovno mesto oddaljeno od mesta opravljanja dela več kot določeno število kilometrov. Le če delavec zaradi navedenih razlogov ne more uporabljati javnega prevoza, je upravičen do povračila stroškov prevoza v višini x evrov za x kilometer od kraja bivanja do mesta opravljanja dela.
Interni akti delodajalca praviloma vežejo pravico do povračila stroškov javnega prevoza na delo in z dela. S spremembo Uredbe, ki je v zasebnem sektorju začela veljati septembra 2021, so nekateri delodajalci povračila stroškov prevoza na delo prilagodili tako, da se ti povrnejo v višini kilometrine.
Ali bo višji neobdavčen znesek kilometrine rezultiral v višjem povračilu?
Če je delavec upravičen do povračila stroškov v višini kilometrine, je odgovor DA. Če je delavec upravičen do povračila stroškov v višini javnega prevoza, pa žal NE. Za slednje velja, da bodo upravičeni do višjega povračila le, če bo prišlo do podražitve cen javnega prevoza oziroma če bo prišlo do spremembe načina povračila stroškov (sprejema ali spremembe internega akta, ki bo pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela vezal na kilometrino).
